Konec decembra sem svojega sina Tristana peljala v knjižnico v Črnomelj, ker sem na Facebooku čisto po naključju naletela na vabilo na predpraznični pogovorni večer z Jasminom Kurtićem. Sploh nisem razmišljala. V bistvu ni bilo pomembno, da je Črnomelj od Ljubljane oddaljen zelo neprijetno ovinkastih 90 kilometrov. Pomembno je bilo samo to, da Tristan, ki pri svojih enajstih precej plaho stopa na pot vrhunskega športnika tenisača, mora kdaj pa kdaj slišati tudi koga, ki življenje profesionalnega športa živi. Da se ne bo počutil kot, da je na svetu sam. In da bo od koga drugega slišal, kakšne neverjetne pasti skriva vrhunski šport. Kariero Jasmina Kurtića spremljam že od takrat, ko se je iz Gorice preselil v Palermo, zato niti za trenutek nisem premišljevala, da njegova zgodba ne bi bila dovolj zanimiva, kariera pa preslaba, da bi zanimala Tristana. Izkazalo se je, da je Jasmin Kurtić idealen, da enajstletniku pove življenjske športne resnice, ki jih ne more prebrati v nobeni knjigi ali slišati nikjer drugje.
Seveda so me v Belo Krajino pospremili neverjetni stavki kot na primer: »Kdo je Kurtić?«, ali »Ja, kaj je pa on dosegel?«. Jasmin Kurtić igra v Italijanski Serii A in je član slovenske nogometne reprezentance. Nič od tega mu ni bilo podarjenega, niti se ni zgodilo po naključju. Je izjemen nogometaš, z neverjetno športno potjo, ki se je začela na betonskem nogometnem igrišču pred njegovim blokom. Je vrhunski profesionalec, ki (trenutno še) igra za ACF Fiorentina. V mojih očeh in to bi moralo biti predvsem zelo jasno, javno in znano, da v Sloveniji spada v kategorijo najuspešnejših slovenskih športnikov.
Prav nobenega ovinka do Črnomlja in nazaj nisem obžalovala. Jasmin Kurtić me je presenetil. Popolnoma. Predstavljala sem si, da bo prišel iz Firenc, sedel pred nas in nam natresel nekaj floskul. Pa ni. Ne znam prav opisat kako neverjetno preprost je bil. Kot da ne bi bil velika nogometna zvezda. Kot da ne bi živel življenja, ki si ga je v glavi, mislih in srcu zarisal, ko je bil še otrok in je neumorno vsak dan brcal žogo na betonskem igrišču pod blokom. Zato je bilo tako edinstveno, da je Tristan slišal vse to. Od njega. Da je slišal, da vsakodnevni trening ni nekaj čudaškega, kot mu velikokrat pravijo. Da je treba verjeti svojim sanjam. Da jim je treba slediti in nikoli obupati. Da je slišal, kako pomembna je podpora družine in to, da ostaneš skromen in se zavedaš, od kod prihajaš. Tisti večer je bil Jasmin Kurtić edini pravi motivator, ki ga enajstletni otrok potrebuje. Edini, ki ga je slišal in mu verjel. Starši lahko svojemu otroku dajemo dobre nasvete, a nekaj velja samo beseda izrečena v živo od nekoga, ki je nekaj podobnega že doživel. Verjetno slovenski reprezentant ne bo nikoli zares vedel, kako močne in pomembne so bile tistega decembrskega večera njegove misli.
Jasmin Kurtić se sicer popolnoma zaveda, kaj pomeni nogometna kariera v Italiji. In to me je navdušilo. Ker je neverjeten profesionalec nikoli ne počiva. Še vedno želi napredovati in biti vedno boljši. Zaveda, da njegov prostor pod italijanskim soncem ni večen. Da ga lahko izgubi takoj, ko bo naredil eno večjo napako. Zato trenira tudi takrat, ko ni v klubu. Pazi pri prehrani, počiva. Ne hodi na Maldive, ne živi zvezdniškega življenja. Tudi zato, ker je skromen. Ker ve, kako težko je priti do tja, do koder je prišel, in ker ve, kam želi priti. Ker ve, da ga lahko zamenjajo v sekundi. Da ima okrog sebe številne izjemne nogometaše, ki bi naredili vse, da bi prišli do priložnosti na igrišču. In ker je na vprašanje, ali živi svoje sanje, skromno pripomnil, da jih ne. Da ima cilje zastavljene še višje. Zato ostaja skromen. In zaradi vsega tega njegove klubske kariere, reprezentance, predvsem pa skromnosti in tudi zato, ker ima nogomet zares rad, je zame zvezda. Zato mi neskončno veliko pomeni Tristanovo navdušenje nad tem nogometašem. In zato mi je prav vseeno, če moj mladi tenisač od srečanja z njim na vsak način želi frizuro, kot jo ima on. Dokler se bo zgledoval po takih, kot je Jasmin Kurtić, verjamem, da bo tudi na svoji športni poti dosegel veliko.
Ker sama obožujem italijanski nogomet, mi je Jasmin Kurtić skozi pogovor z moderatorko, ki mu je zastavljala predvsem zelo splošna vprašanja, nekoliko razgrnil vpogled v tisti svet, ki je za nas, navadne smrtnike, popolnoma zaprt. Nekoliko je bilo treba tudi brati med vrsticami in predvsem razumeti njegova čustva, a narisal se mi je majhen delček življenja nogometaša v, meni tako ljubi, Serii A. Jasmin Kurtić v Firencah ne more kar tako v trgovino ali na večerjo. Zvesti navijači ACF Fiorentine mu ne dovolijo mirnega obeda. Ja, po Italiji se ne more prosto in povsem mirno sprehajati. V Sloveniji brez problema. In prav tu je iz mojega zornega kota nekaj hudo narobe. Stadioni na tekmah slovenske nogometne reprezentance so na pol prazni, četudi jo sestavljajo imena, ki bi si zaslužila, da jih med vsako tekmo raznese. Zame je to povsem narobe svet.
Kaj zares pomeni obleči vijolični dres nogometnega kluba AFC FIorentina
Navadno preberem vse, kar je dosegljivega o vseh naših nogometaših. Tudi zato bi lahko Jasmina Kurtića v tisti knjižnici zasula z vprašanji o italijanskih detajlih. A se bo, upam, priložnost pokazala kdaj drugič. Ko ne bo občinstva. Jasmin Kurtić je v Italiji danes preizkušeno nogometno ime. Tudi Josip Iličič, Samir Handanović, Dejan Lazarevič, Boštjan Cesar in še kar nekaj drugih. Tisti, ki svoj nogometni kruh služijo v Italiji, so zame velike zvezde. Nogomet igrajo v Italiji! V deželi nogometa, kjer na vsakem koraku brcajo žogo. Kjer se vsaka vas lahko pohvali z vsaj enim nogometnim igriščem in nogometno šolo. Tam prav vsi otroci vsaj nekaj časa v svojem življenju igrajo nogomet. Selekcija se dela iz zelo velike osnovne mase. Italija je prepredena z nogometnimi učnimi centri in akademijami, ki so do potankosti organizirane tako, da vzgajajo mlade nogometne zvezde. Talentov, s katerimi v Italiji znajo pravilno delati, je tako veliko. Zelo, zelo veliko. In če nekomu iz Slovenije uspe opozoriti nase in se celo prebiti v ospredje katerega koli nogometnega kluba v Italiji, predvsem kluba, ki igra v prvi italijanski ligi, kjer je prostora le za 20 najprestižnejših in najdražjih italijanskih klubov, se to zagotovo ne zgodi zaradi vez ali naključja. To uspe samo in edino največjim talentom in garačem. Na položaju, ki ga igra Jasmin Kurtić, bi lahko vsak trenutek igralo neskončno veliko dobrih nogometašev. Italijanskih, evropskih, svetovnih nogometašev, ki komaj čakajo na svojo priložnost v nogometni Italiji. Jasmin Kurtić in vsi ostali so jo dobili zaradi svojega talenta in kvalitete. Zaradi predanosti športu in ljubezni do fuzbala.
Jasmin Kurtić (enako velja tudi za ostale naše v vseh klubih po Evropi) verjetno niti za trening ne bi oblekel vijoličnega Fiorentininega dresa, če ne bi bil dober. Zagotovo ne bi zanje igral niti minute, če ne bi znal igrati nogometa. Če ne bi imel osebnosti, ki bi ustrezala italijanskemu načinu igranja nogometa in življenja. Če ne bi bil prilagodljiv, fokusiran in predvsem zelo talentiran. V Italiji ni prostora za napake in vrsto slabih dni. Če se zgodijo, si zgodovina lahko čez noč. Jasno je, kako Italijani obožujejo nogomet in sami sebe. In ko Italijani v svoje vrste sprejmejo tujega igralca in ga oblečejo v svoj dres, to pomeni, da gre samo za izjemne igralce. Za nadpovprečne talentirane posameznike. ACF Fiorentina je pomemben nogometni klub v Italiji. Trenutno zaseda 8. mesto na državni lestvici, a jo do tretjega mesta, ki ga trenutno zaseda Lazio, ločijo le tri točke. Položaj na lestvici v Italiji pomeni vse. Kako dobro gre klubu, je skoraj tako pomembno kot marsikateri politični ukrep, ki ga sprejme italijanska vlada. In Jasmin Kurtić je tam. Kako lahko torej nekdo v Sloveniji reče, da ne ve, kdo je Jasmin Kurtić, oziroma, da njegova kariera ni izjemna? Ali pa kariere vseh ostalih Slovencev, ki igrajo v Italiji. Kdorkoli igra v italijanski Serii A, v nemški, avstrijski, španski, angleški, francoski, bolgarski ali katerikoli drugi prvi ligi lahko brez najmanjših zadržkov reče, da mu je v nogometu uspelo. To bi morali osvojiti vsi, ki se vsaj malo zanimajo za nogomet.
Zgodbe o vztrajnosti, odrekanju, trdem delu in uspehu
Uspeh naših nogometašev se ne more meriti z minutami preživetimi na igrišču, doseženimi goli in (kot je prepričana javnost) milijoni, ki naj bi jih zaslužili (čeprav je to daleč od vse resnice). Njihov uspeh se meri v vztrajnosti. V tem, da so nogometu posvetili svoje življenje. Da so bili bolj vztrajni, bolj fokusirani in so se bili veliko bolj pripravljeni odrekati. Da so upali sanjati in so vedno naredili korak, potezo, kilometer, počep ali strel na gol več od svojih vrstnikov. Zato so jih opazili. Zato so jim dali priložnost. Zato, ker je na nogometnih igriščih tako veliko tistih, ki te priložnosti ne dobijo zaradi različnih vzrokov, med katerimi je najpogostejši tisti, da niso pripravljeni tako trdo delati. Zato noben slovenski igralec nogometa, noben tujec, ki igra v evropskih klubih ni tam po naključju.
Na ves glas trdim in sem prepričana, da je Jan Oblak izjemen nogometni vratar z izjemno nogometno kariero. Teden za tednom čakam, ali se bo na tekmi pojavil v vratih Atletico Madrida in sem res vesela, ko se izkaže. Mojega navdušenja nad njih nihče na svetu ne more spodbijati s preprostim: »Kakšna kariera? Saj sploh ne brani«. Lepo prosim! Star je 21 let. Pogodbo ima podpisano z nogometnim klubom Altetico Madrid. Če vprašate mene, mu je uspelo. Zelo, zelo uspelo. Njegov čas, preživet med vratnicama nogometnega gola, mu bo zagotovo še odmerjen. S trdim delom in odrekanjem je prehodil dolgo pot iz nogometnega igrišča v Škofji Loki, do mesta pred golom enega najuspešnejših španskih klubov … Evropskih klubov! Če to ni dosežek, vreden globokega priklona, potem resnično ne vem, kaj je.
Ali je torej uspeh, da Kevin Kampl podpiše pogodbo z nogometni klubom Borussia Dortmund? Je uspeh, da Jasmin Kurtić in Josip Iličić (zaenkrat še) igrata za ACF Fiorentina, da Boštjan Cesar, Valter Birsa in Dejan Lazarević igrajo pri Chievu iz Verone ter da Samir Handanovič brani nogometni gol Interja iz Milana? Razprava o tem je ena od mojih večnih bitk s tistimi, s katerimi se pogovarjam o fuzbalu. Večini mojih (sicer zelo redkim) sogovornikom se igranje ‘naših’ v teh klubih, žal, ne zdi nič posebnega. Ali jim niso všeč lige, ali pa celo klubi. Eni mi vedno znova skušajo dopovedati, da nekaj na svetu veljajo samo klubi, kot so Real Madrid, Barcelona, mogoče še Bayern. Potem dobim pod nos še izjavo v stilu, »Ko bodo te, po tvoje 'zvezde', igrale za te najboljše svetovne klube, se pa oglasi pri meni!«. Moje stališče je seveda popolnoma drugačno in se s takimi trditvami ne morem in ne bom nikoli strinjala.
Nihče ne more trditi, da Roman Bezjak, ki igra za Bolgarski Ludogorets nima izjemne nogometne kariere, ne da bi se z njim skregala. Ali Milivoje Novaković, Zlatan Ljubljankić in po novem Nejc Pečnik, ki igrajo na Japonskem in zato v Sloveniji lahko zelo redko spremljamo njihove nastope, niso izjemni fuzbalerji? Zame je kot pribito dejstvo, da je vsako igranje, v kateremkoli klubu v tujini zares velik uspeh.
Jaz mislim, da prav vsi naši nogometaši, ki igrajo v tujini pišejo nepojmljive nogometne zgodbe, ki so v Sloveniji spregledane in podcenjene. Verjetno je kanček vsega pesimizma povezanega s tem, da Slovenci ne znamo normalno sprejemati uspeha drugih, a me vseeno popolnoma razkuri, če kdo z zamahom roke ali nespoštljivimi zaključki odvzamejo pomen delu, ki ga slovenski nogometaši opravljajo v tujini. Strinjam se, da v Sloveniji prave in velike nogometne zvezde nastajajo trenutno lahko samo v Mariboru. Ljubljana je povsem premalo nogometna, da bi lahko v nogometnem klubu Olimpija nastajali zvezdniki. Maribor pa živi in diha za nogomet in verjamem, da ga ni Štajerca, ki ne bi vedel, kdo so Marcos Tavares, Samir Handanović ali Aleš Mertelj.
Vzporedno s svojimi klubskimi karierami fantje, ki igrajo v tujini, v veliki večini igrajo tudi za slovensko nogometno reprezentanco. Ker so pač najboljši. Za reprezentanco igrajo samo in preizkušeno najboljši. Slovenci imamo tako vrsto izjemnih nogometašev z zavidljivimi karierami, ki so po večini mnogo bolj cenjeni v tujini kot pri nas. Zato me res popolnoma razbesnijo na pol prazni stadioni slovenske nogometne reprezentance. Zato se lahko vsi naši nogometaši mirno sprehajajo kjerkoli po Sloveniji, ne da bi jih kdo posebej hudo nadlegoval, v tujini, v mestu, kjer igrajo, pa ne morejo mirno niti v trgovino ali na večerjo. Dejstva, da Slovenci ne priznavajo izjemnih nogometnih karier Kamplu, Iličiću, Kurtiću, Oblaku, Novakoviću, Bezjaku in vseh ostalih, da jih ne naštevam, ne odpustim nobenemu slovenskemu nogometnemu navdušencu.
Zato lahko trdim, da vem, kaj pomeni obleči vijolični dres nogometnega kluba ACF Fiorentina. Ali pa rumeno črnega Dortmund Borussije. Ali belo rdečega Atlletico Madrida. Vem tudi, kako pomembno je, da vsak mlad športnik zna in upa sanjati. Da ni naključje, da vsi ti naši najboljši igrajo za velike evropske klube, kamor seveda niti po naključju ne spadajo samo Real, Barcelona in Bayern. In zato je tako fantastično vsak teden znova spremljati njihove akcije. Njihove poteze. Njihove napredke, saj prav nihče med njimi ne spi na lovorikah. Vsi želijo biti še boljši in boljši. Zato bom še naprej preslišala vse negativne slovenske komentarje in jih občudovala še naprej. Ker je nogomet ravno zato tako vznemirljiv. Zaradi vseh teh zgodb in talentov.
Avtor: Patrizia De Franceschi Korent http://fuzbaljeljubezen.blogspot.com
Foto: Youtube.com
